Rjavo govedo

V uvodniku nove revije je
Sonja Arlič, predsednica ZRGRPS, zapisala:

Tisočero odtenkov rjave

Letos mineva 25 let od ustanovitve rejskih organizacij pri posameznih pasmah govedi. Kmetje smo se organizirali s pomočjo strokovnih služb pri različnih institucijah. Vsem je bila skupna želja po nadaljevanju in nadgradnji  rejskega dela, ki  ima  v Sloveniji  bogato tradicijo. V tem času je bilo tudi kar nekaj poskusov združevanja vseh slovenskih govedorejcev pod eno  »marelo«  a  se ni obneslo.  Čeprav ni vse tako kot bi si želeli (kje pa je!?), nas kljub vsemu združujejo delo,  skupni problemi  in iskanje  rešitev.

Zveza rejcev govedi rjave pasme Slovenije (ZRGRPS) je rejska organizacija  in je tudi priznana rejska organizacija za rjavo pasmo govedi. S tem statusom nam je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP) naložilo še dodatne odgovornosti, ob tem pa  seveda  pozabilo, da delovanje take organizacije  tudi nekaj stane. Spodobilo bi se, da bi nam na MKGP kdaj prisluhnili. Vsi člani v organih  ZRGRPS smo  zgolj volunterji, ki  nam ni vseeno za usodo rjave pasme, tako kot ni vseeno vsem  strokovnim sodelavcem, brez katerih sploh ne bi mogli delovati. A to je že druga zgodba.

ZRGRPS je rejske cilje pri rjavem govedu zapisala v svoj rejski program. Strnili bi jih lahko v 3 postavke:  VEČ – BOLJŠE – BOLJ EKONOMIČNO. To je naša »Ustava«. Od njene realizacije je odvisen napredek, a sadove bomo pobirali le takrat, ko bomo  vsi sodelujoči  v  največji možni meri sledili  rejskemu programu. Nedavno se je novinarki Klari zapisala resnica: »Kmetovanje je za optimist!« Tudi delo v rejski organizaciji je za optimiste in to za najbolj vztrajne nepoboljšljive optimiste. V današnjem času je kmetijstvo žrtev kroničnega pomanjkanja denarja, zadušljive birokracije, neživljenjskih predpisov,  neprijaznih vremenskih razmer in krize, ki na slovenskih mlečnih kmetijah še kar traja. Prav neverjetno je, da se še najdejo optimisti, ki verjamemo, da je rejska organizacija potrebna  in da je rjava pasma govedi pomemben dejavnik za ohranjanje kmetij na območjih z omejenimi dejavniki za ohranjanje kmetij na območjih z omejenimi dejavniki. In ne samo tam! Ohranjaje optimističnega vzdušja je garaško delo, ki začne včasih izgubljati začetni zagon. Tako počasi postajamo realisti, od tam pa korak vodi le še navzdol in postanemo pesimisti. Takrat nas ponovno motivirajo dobre prakse naših rejcev, zavzeti mladi rejci, ki niso nasedli lažnim prerokom in zgledi iz tujine, kjer dobre prakse ne manjka. Pred kratkim sem imela priložnost spoznati mladega fanta, ki je ostal na gorski kmetiji in se je trdno odločil, da bo uresničil željo starega očeta, da postane njihova čreda krav ponovno v rjavih odtenkih. Zaradi prepričanih in tistih, ki smo jih prepričali je treba vztrajati in še in še ponavljati že neštetokrat povedane resnice o prednostih rjave pasme.

Prvi v Sloveniji smo uvedli genomsko selekcijo, ki omogoča bistveno hitrejši selekcijski napredek, to pa nam predstavlja izjemen skok naprej na področju ekonomije posameznih  kmetij. Znosen ekonomski položaj kmetije omogoča večja in boljša prireja, a ne za vsako ceno. Vse se mora »poklopiti«: pridelava krme, prava selekcija , prehrana, okolje…. in nenazadnje odnos kmet – krava.  Zdi se mi, da je ta odnos zadnje čase zanemarjen ali pa se morda komu zdi, da ga lahko nadomestijo  gumbi. Praksa kaže, da temu ni tako. Elektronika je samo čudovito pomagalo. Še ne dolgo nazaj je bila za vse tegobe mlečne prireje, ki ne dosega evropske  ravni, kriva  slovenska selekcija.  Sedaj so šli nekateri celo tako daleč, da menijo, da domače selekcije ne potrebujemo. Imejmo tujo ali pa sploh nobene! Tako razmišljanje ima kratko sapo. Zato imamo rejsko organizacijo, ki ni sama sebi namen. S svojim programom in rejskimi cilji pomagamo rejcem, da se pravilno odločijo. Prava, domača selekcija ne pride sama od sebe. Potrebna je volja, veliko znanja, prava rejska zavest in posluh pri tistih, ki držijo v rokah škarje in platno državnega kmetijskega proračuna.

Tisti rejci, ki se tega zavedamo, lažje prenašamo tegobe , ki nam jih nalaga kmečki vsakdan.  Od časa do časa smo tudi optimisti in s ponosom pogledamo po svoji čredi v tisočerih rjavih odtenkih.

Sonja Arlič, predsednica ZRGRPS